“Zgodovina sinagog v vzhodni Srednji Evropi ni zgolj akademsko vprašanje. Tudi ni suhoparno poglavje splošne zgodovine arhitekture, ampak relativno živopisen pričevalec kulturnih interakcij med Judi in številnimi etničnimi skupinami ter nejudovskimi verskimi skupnostmi na posameznem območju … Sinagoge so utelešale upanje in vero v naprednejši, razumnejši in pravičnejši svet.” (Rudolf Klein)
Dokumentarna razstava Sinagoge v vzhodni Srednji Evropi med letoma 1782 in 1944 avtorja Rudolfa Kleina predstavlja tako ohranjene kot tudi izginule sinagoge na območju Slovenije, Hrvaške, Srbije, Madžarske, Avstrije, Slovaške, Češke, Poljske in Romunije, tipologijo njihovih arhitekturnih značilnosti ter njihovo vpetost v prostor in čas.
V življenju Judov v diaspori zavzema sinagoga osrednje mesto. To ni zgolj prostor Gospodove navzočnosti, temveč tudi prostor za zbiranje članov skupnosti oziroma molilnica in hiša učenja. Kot vrsta stavbe je najbrž nastala v času babilonskega izgnanstva, ko Judi niso mogli obiskovati Salomonovega templja. Tipološki razvoj sinagog v vzhodni Srednji Evropi od poznega 18. stoletja pa vse do holokavsta je bil povezan s postopnim izboljševanjem družbenega položaja Judov, ki so živeli na tem območju. Tako so na primer v 18. stoletju sinagoge gradili na dvoriščih in daleč stran od središč naselij, po letu 1840, ko so se Judi lahko brez omejitev naselili tudi v svobodnih cesarskih mestih v habsburški monarhiji, so jih gradili vse bolj proti robu zemljišča, bliže ulici, od leta 1880 dalje pa so že obvladovale svoj neposredni okoliš. V tem času so tudi izgubile svojo prejšnjo kodifikacijo in so postale svobodna kombinacija kompozicijskih in slogovnih elementov z različnimi konstrukcijskimi sistemi. Razlikovale so se po velikosti, legi in razmerju do okolice, njihova oblikovna pestrost pa je razkrivala individualne izraze skupnosti, ki so jih zgradile.
V drugi svetovni vojni in po njej je bilo mnogo sinagog, prikazanih na razstavi, porušenih, med ohranjenimi pa jih je danes veliko namenjenih zgolj za kulturno rabo. Ne glede na to, ali so sinagoge v ruševinah ali pa jih lahko obnovljene občudujemo v nekdanji lepoti, so izjemno ganljive priče prvotne slave tragično uničene kulture, ki nas opominjajo na neizmernost njene izgube.
Z odprtjem te gostujoče razstave se je obenem uradno začel tudi projekt Evropski dnevi judovske kulture 2015, ki je letos posvečen temi »Mostovi«. Projekt poteka v Sloveniji med 3. in 29. septembrom v Mariboru, Murski Soboti, Lendavi, Negovi in Ljubljani. Na odprtju sta zbrano občinstvo nagovorila gospod Szabolcs Takács, državni sekretar v Uradu predsednika Vlade Madžarske in ministrski komisar za predsedovanje Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA), ter dr. Sašo Gazdić, vodja Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Obiskovalce je pozdravila tudi dr. Smiljana Knez, vodja Sektorja za človekove pravice pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije in vodja slovenske delegacije pri IHRI.
Po odprtju je sledil koncert judovske glasbe v izvedbi Zoltána Neumarka (klavir) in Judit Klein (vokal).
Projekt smo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom Madžarske v Sloveniji. Podprla sta ga Mestna občina Maribor in Madžarska, ki v letu 2015 predseduje Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA).
