Človek se že od nekdaj sprašuje: Kako je možno, da je na svetu toliko trpljenja? Zakaj ga Bog, če obstaja, dopušča? Tudi Mendlu Singerju, skromnemu učitelju iz Vzhodne Galicije, so namenjene strašne muke, primerljive s preizkušnjami, ki jih je Jobu naložil starozavezni Bog. Po hudih življenjskih preizkušnjah je Mendel prepričan, da ga Bog kaznuje: med prvo svetovno vojno izgubi dva sinova, žena shira od žalosti in hči zblazni. In vendar se v zadnjem trenutku, preden bi se Mendel dokončno odvrnil od Boga, zgodi čudež.
Z romanom Job, Roman o preprostem človeku je tedaj 36-letnemu Josephu Rothu leta 1930 uspel preboj med znane in priljubljene avtorje: družinska saga o vzhodnojudovski družini Mendla Singerja, ki emigrira v Ameriko, je naletela na izjemen odziv in nepričakovan komercialni uspeh. Stefan Zweig je o njem zapisal: »Job je več kot roman in legenda, je čista, popolna poezija, ki ji je namenjeno, da preživi vse, kar smo ustvarili in napisali mi, njegovi sodobniki. Te do potankosti dodelane vsebinske zgradbe, globine občutenj, čistosti, muzikalnosti jezika skorajda ni moč preseči.« Ob bližajočem se izidu prvega slovenskega prevoda omenjenega romana, ki bo izšel pri založbi Ebesede, bomo pisatelja in njegovo delo predstavili na literarno-glasbenem večeru, posvečenem 70. obletnici množičnih deportacij prekmurskih Judov v taborišča smrti. Nastopili bodo Ana Jasmina Oseban, Faruk Dreca in Vojko Vešligaj.
Joseph Roth (1897−1939) se je rodil v vzhodnogalicijskem štetlu Brody. V Lembergu (današnji Lvov) in na Dunaju je študiral filozofijo in nemško književnost, v Berlinu in na Dunaju pa je delal kot novinar. Kot dopisnik uglednega časnika Frankfurter Zeitung je prepotoval številna evropska velemesta in bil pri tem izjemen opazovalec. Že dolgo pred nacističnim vzponom je zaslutil preobrat in ga opisal v romanu Pajkova mreža (Das Spinnennetz, 1923). Po Hitlerjevem prevzemu oblasti je emigriral v Francijo in se ustalil v Parizu. Njegove knjige so bile v Nemčiji prepovedane, a je tako kot nekateri drugi avtorji v izseljenstvu objavljal v drugih državah, predvsem na Nizozemskem. Političnim in finančnim težavam so se sčasoma pridružile tudi zdravstvene in osebne. Iz obupa je vse bolj zapadal alkoholizmu in slednjič umrl v bolnišnici za reveže.
Ana Jasmina Oseban (1978) spada v mlajšo generacijo književnih prevajalcev. Študij prevajanja in tolmačenja je zaključila na Univerzah v Mariboru in Gradcu. Sodobno prozo in poezijo prevaja zlasti iz nemščine. Leta 2013 je za prevod romana “Blumenberg” Sibylle Lewitscharoff prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko leta.
Klarinetist Faruk Dreca (1977) in kitarist Vojko Vešligaj (1978), oba diplomanta Akademije za glasbo v Ljubljani, sta člana uveljavljene mariborske akustične skupine Klezcoustic’s. Gre za eno redkih glasbenih skupin v slovenskem prostoru, ki igra klezmer v najpristnejši obliki. Po nekaj letih delovanja si je skupina nabrala obilico odrskih izkušenj ter sestavila obsežen in prepoznaven repertoar, ki vključuje tudi veliko avtorskih skladb.
