Sinagoga ni bila le versko, ampak tudi duhovno in kulturno središče nekdanje mariborske judovske skupnosti. Glede na pomen in vlogo je bila zagotovo največja in najimenitnejša zgradba v judovski četrti, čeprav je bila kot svetišče razmeroma majhna in je v primerjavi s sočasnimi krščanskimi cerkvami navzven delovala skromno.

[royalslider id=”8″]

Prvotne značilnosti sinagoge

Mariborska sinagoga je preprosta pravokotna, pretežno kamnita zgradba. S svojo južno stranico je postavljena na mestno obzidje, kjer jo podpirajo trije stopničasti gotski oporniki, ki se v obliki lizen nadaljujejo do vrha stavbe z venčnim zidcem. Prvotno je bila pokrita verjetno z ravnim lesenim stropom, obokali so jo šele v prvi četrtini 15. stoletja. V pisnih virih jo prvič zasledimo leta 1354, a je še nekoliko starejša, saj v svoji strukturi razkriva več gradbenih faz. Ob sinagogi se je ohranil nagrobnik rabina Abrahama iz leta 1379.

V drugi četrtini 15. stoletja, ko je v mestu deloval eden najznamenitejših predstavnikov mariborskih Judov – rabin Israel Isserlein ben Petahja, čigar učenost in razgledanost sta bili spoštovani daleč preko deželnih meja, njegova razmišljanja in odločitve pa v rabinskem pravu veljajo še danes, je sinagoga služila celo kot občasni sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko.

V skladu z verskim izročilom je v njeni notranjosti proti vzhodu stala tako imenovana sveta skrinja (aron ha-kodeš), v kateri je bila hranjena Tora. Čeznjo je bila obešena zavesa (parohet), ob njej je gorela večna luč (ner tamid). V sinagogi je bil tudi značilni judovski svečnik (menora), v središču prostora pa je stal ograjen oder za branje Tore (bima), okoli katerega so bili razporejeni sedeži za vernike. Posebnost sinagoge v Mariboru je bila, da so bili trije ali štirje sedeži rezervirani za krščanske goste. Kje je bil prostor za ženske vernice, danes ni znano. Sinagoga je bila tudi prostor za poroke in obrezovanja; v njej so imeli verski pouk, prav tako so se tu opravljali nekateri pravni posli.

Preureditev v katoliško cerkev

Po izgonu Judov iz mesta si je sinagogo pridobil Bernardin Druck(h)er in jo skupaj s soprogo Barbaro do leta 1501 preuredil v katoliško cerkev Vseh svetnikov. V naslednjih stoletjih je bila nekajkrat prezidana, 1659. je dobila nov zvonik, prizidali so ji tudi mežnarijo.

Stoletje prezidav

Po letu 1785, ko je cesar Jožef II. ukazal cerkev zapreti, so nekdanjo sinagogo uporabljali kot vojaško skladišče, po 1811. pa je prešla v last različnih trgovcev in obrtnikov. V 19. stoletju je doživela še več prezidav, ki so precej spremenile njeno podobo. V notranjščini so jo prezidali v dve nadstropji – zgornje so uredili za bivanje, spodnje za kletne prostore. Ob koncu sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja so v kletnih prostorih nekdanje sinagoge uredili amatersko likovno razstavišče, v začetku 90. let pa so se pričela obsežnejša obnovitvena dela, zaključena v decembru 1999.