V Mariboru so Judi prvič izpričani med letoma 1274 in 1296, a domnevati smemo, da so se v mesto priseljevali že prej, od začetka ali vsaj sredine 13. stoletja, ko je Maribor pridobil mestne pravice (1254). Judi so se v Mariboru naselili večinoma v jugovzhodnem predelu mesta – v judovski četrti, ki je največji obseg dosegla v začetku 15. stoletja, ko je mariborska judovska skupnost doživljala največji razcvet in naj bi bilo v mestu in njegovi okolici živelo približno 300 Judov. Središče judovske četrti je bilo v današnji Židovski ulici, kjer je ob majhnem trgu stala sinagoga. Vzhodno od sinagoge je bil vrt z domnevno prvotnim judovskim pokopališčem, za vrtom je v jugovzhodnem vogalu obzidja stala mestna opazovalnica, danes imenovana Židovski stolp. Pod sinagogo je bilo obredno kopališče (mikve), do katerega naj bi bila vodila pot skozi tako imenovana Judovska vrata, v letu 1477 pa je omenjena tudi gradnja judovske šole (bet midraša).

[royalslider id=”7″]

Sloves

Mariborski Judi so sloveli kot uspešni trgovci doma in na tujem, njihove trgovske in denarne povezave so segale do Benetk in čez severno Italijo vse do Ancone ter do Dubrovnika, Prage, na Ogrsko in v Bosno. Judi so se ukvarjali tudi s posojilnimi posli; pri njih so si izposojali vladarji, plemiči, duhovščina, samostani in meščani. Z zapadlimi dolgovi so Judi postali lastniki številnih hiš v mestu ter kmetij in vinogradov v okolici, ki so jih običajno razmeroma hitro prodali.

Srednjeveški izgon iz Maribora

Splošna gospodarska kriza 15. stoletja, ki sta jo spremljali duhovna in socialna kriza, je našla svoj odmev tudi na slovenskih tleh. Konkurenca med judovskimi in krščanskimi trgovci je bila vse hujša, zaradi vse pogostejših madžarskih in turških vdorov pa so se v drugi polovici 15. stoletja razmere na Štajerskem še poslabšale. Z vladavino cesarja Maksimilijana I. so se okrepile zahteve štajerskih in koroških deželnih stanov po izgonu Judov in v letu 1496 je na njihovo prigovarjanje cesar z odlokoma izgnal Jude iz obeh dežel. Kot skrajni rok za odhod je bil določen 6. januar 1497, ko so morali tudi mariborski Judi zapustiti mesto. Po izgonu so se mariborski Judi preselili na Dunaj in v Spodnjo Avstrijo, v tako imenovano Šopronjsko županijo na Madžarskem, na Moravsko in Poljsko, v Trst, Gorico, Gradiško, Benetke, Padovo, Split in v mnoge druge kraje, od koder so se razselili po svetu.

V novih krajih so se mnogi med njimi poimenovali Marpurgo ali Morpurgo, torej po mestu, ki so ga po več kot dvesto letih morali zapustiti – po srednjeveškem Mariboru. Priimek Morpurgo je še danes pogost zlasti v Italiji, najdemo pa ga tudi v Združenih državah Amerike in Izraelu.

Vrnitev v Maribor

Po srednjeveškem izgonu srečamo Jude v Mariboru ponovno v 19. in 20. stoletju. Mnogi med njimi so bili zelo aktivni na gospodarskem področju, zlasti v tekstilni industriji, kot lastniki tovarn ali vodstveni delavci v njih, večina Judov pa je pripadala srednjemu meščanskemu sloju. V predvojnem Mariboru naj bi bilo živelo okoli sto Judov, s čimer so predstavljali manj kot polodstotni delež mestnega prebivalstva. Po dosedanjih raziskavah sodeč, v tem času Judi niso bili povezani v judovsko skupnost in tudi niso imeli sinagoge. Zaradi vse bolj radikalnih protijudovskih ukrepov, ki so prizadeli tudi Jude v tedanji Kraljevini Jugoslaviji, so nekateri Judi iz Maribora še pred vojno emigrirali. Tisti, ki so ostali, pa so bili takoj po nemški okupaciji v aprilu leta 1941 nacistično preganjani.

Danes živi v Mariboru le še nekaj Judov.