Beseda holokavst se prvotno nanaša na žgalno daritev starih Grkov in Rimljanov, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge. Pozneje se je beseda pričela uporabljati kot sinonim za množično uničenje ljudi, običajno s sežigom. V mednarodnem zgodovinopisju je v uporabi tudi termin ŠOA (hebr. Šo’ah (nepričakovani) propad, uničenje), ki označuje množično iztrebljanje Judov v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Holokavst je bila možen znotraj tradicije antisemitizma, ki je dosegel tragičen vrh z najbolj radikalnim množičnim uničenjem Judov v njihovi zgodovini.

Ko govorimo o holokavstu, govorimo torej o posledicah ideologije, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo.

In resnično moramo vedno znova poudarjati, da spominjati se holokavsta zahteva pogum, odkrito se soočiti s prikazom tega zla brez milosti, trpeti zaradi neutolažljive žalosti otrok in staršev, občutiti praznino in izgubo, brati nedoumljiva pričanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu, povleči se v senco suma, ki jo holokavst poskuša vreči na moralo vseh ljudi in narodov. Spomin na holokavst in na tragedijo genocida pa ne sme biti le spomin na žrtve, pač pa tudi na tiste, ki so to največjo tragedijo iz prve polovice 20. stoletja preživeli. Dolžnost zdajšnjih generacij in tudi naloga zgodovinopisja je, da zaradi odhajajočih generacij preživelih preprečimo izgubo spomina na eno najtemnejših plati zgodovine minulega stoletja.

Več na temo holokavsta lahko najdete na sledečih virih:

• Ministrstvo RS za zunanje zadeve, Sektor za človekove pravice: Holokavst
• Muzej novejše zgodovine Slovenije
• Inštitut za novejšo zgodovino
• IHRA – Mednarodna zveza za spomin na holokavst
• Yad Vashem – Urad za ohranjanje spomina na mučence in heroje holokavsta
• Centropa
• Center Simona Wiesenthala