Iz pregleda zgodovine civilizacije človeške družbe je znano, da so Jude venomer in povsod postavljali v podrejen položaj in omejevali njihove pravice z raznimi dekreti, zakonskimi predpisi ter različnimi preganjanji in izgoni. Sovraštvo do Judov izhaja iz davne preteklosti ter je bilo posledica nepoznavanja judovske kulture in tradicije ter zlasti gospodarske konkurence in zadolženosti.

[royalslider id=”14″]

Krščanski antijudaizem

Že z vzponom krščanstva se soočamo s t. i. krščanskim antijudaizmom, ki je izhajal izključno iz sovraštva in odpora zaradi križanja Kristusa. To sovraštvo je bilo stalno vpleteno v religiozne obrede in nauke, kar se je prenašalo skozi ves srednji vek na socialno strukturo, ki je postavila Jude na obrobje družbe.

Srednjeveški krščanski teoretiki so Jude šteli za največje grešnike, ker so zanikali Jezusov nauk. Razglašeni so bili za Jezusove morilce, kar je imelo za posledico njihovo izobčenje iz javnega življenja.

Primerjali so jih s hudičem, verska nestrpnost pa se je še stopnjevala z začetkom križarskih vojn. Sveto vero je bilo treba očistiti nevernikov, »krivovercev«, kar so izvajali z občasnimi pokoli, pogromi. Sočasno so Jude obtoževali ritualnih umorov (Judi naj bi bili morili krščanske otroke in njihovo kri, ki ima posebno moč, uporabljali pri svojih daritvenih obredih), tatvin in kupovanja ter oskrunjenja svetih hostij; v času kužnih epidemij pa so jih obtožili celo, da so »črno smrt« povzročili z zastrupitvijo vodnjakov in izvirov, saj naj bi bili hoteli iztrebili vse, kar je krščansko.

Vzpon antisemitizma

V nasprotju s srednjeveškim krščanskim antijudaizmom, ki je izhajal iz verske nestrpnosti in je Judom puščal izhod, če so se pokristjanili, je antisemitizem zasnovan na rasističnem konceptu »semita« nasproti indoevropskemu »arijcu«, ki sta ga Ernest Renan in Christin Lassen uvrstila na vrh lestvice človeške civilizacije in to idejo v Evropi popularizirala že sredi 19. stoletja. Renan je zagovarjal idejo, da semitom manjka ustvarjalnosti in smisel za disciplino, da nimajo mitologije, epov, znanosti, filozofije, romana, upodabljajoče umetnosti, skratka, da so semiti inferiorna kombinacija človeške narave.

Jud ostane Jud, tudi če sprejme krščanstvo, saj moderni antisemitizem 19. stoletja Jude obsoja kot etnično skupino in raso.

Judi so zaradi svojega kapitala in obvladovanja denarnih poslov ponekod edini lahko sledili hitremu industrijskemu razvoju in tako kmalu postali nosilci gospodarskega in družbenega razvoja, s tem pa močna konkurenca. Poleg gospodarske konkurence je bila pri razvoju modernega antisemitizma bistvenega pomena emancipacija, ki je omogočila močan prodor Judov v krščanske družbe in povečala grožnjo judovske konkurence. Zato je emancipacijskim zakonom sledil agresiven val antisemitizma, ki se je začel v Nemčiji v 70. letih 19. stoletja in se hitro razširil v sosednjo Avstrijo, Madžarsko, Francijo in Rusijo pa tudi na slovensko ozemlje.

Nemški novinar Wilhelm Marr je prvi uporabil termin antisemitizem, da bi opisal nekonfesionalno sovraštvo do Judov, ki ga je sam zagovarjal in oznanjal s svojimi somišljeniki, pri čemer Judom ni nasprotoval zaradi verskih prepričanj, temveč iz socialnih, ekonomskih, političnih in »rasnih« razlogov.

Družba 19. stoletja je namreč vsaj formalno opustila predsodke, temelječe na veri, zato so Judi postali moteči kot vsiljen družbeni razred, ki s svojo prisotnostjo onesnažuje domači narod. S tem stereotipom so hoteli nasprotniki enakopravnosti Judov ponovno vzpostaviti družbene meje, ki so veljale v predemancipacijskem času, in izničiti dosežke emancipacije. Ekonomska prevlada je ostala eden od poglavitnih očitkov Judom še pred drugo svetovno vojno, o čemer je pisalo tudi takratno časopisje, ki je kritiziralo prevladujoči vpliv Judov v svetovnem gospodarstvu in s tem v politiki. Tovrstno poročanje moramo obravnavati v kontekstu ofenzivnega nemškega antisemitizma, ki so ga načrtno dograjevali in širili nacisti po prihodu Hitlerja na oblast v Nemčiji leta 1933 in je v času nacistične vladavine doživel najhujše oblike preganjanja Judov s politiko »dokončne rešitve judovskega vprašanja«. Tragičen vrhunec te politike je bil holokavst, ki pomeni najhujšo obliko kršenja človekovih pravic doslej in največji genocid v zgodovini človeštva.