V pozni antiki se je del Judov naselil na meji slovenskega etničnega prostora v tedaj razviti Akvileji (Ogleju) in Gradežu, kjer naj bi bili organizirani domnevno večji judovski skupnosti, medtem ko so Judje na slovenskem etničnem ozemlju v pisnih virih omenjeni šele v 9. in 10. stoletju, ko se intenzivneje razvijata promet in trgovina tudi na večje razdalje.

V 10. in 11. stoletju nastajajo v vzhodnoalpskem prostoru judovske vasi in tako imenovani judovski kraji (Judendorf, Judenburg, Judenberg, Judengraben, Ždovlje, Ždovše ali Ždinja ves/vas), a te večinoma trgovske postojanke do konca 12. stoletja zamrejo oziroma pridobijo trške pravice. Od tega časa se Judje naseljujejo v večjih trških naselbinah in porajajočih se mestih, najprej na Koroškem, nato na Štajerskem. Po nemško zvenečih imenih sodeč, so se v naše kraje priselili porenski Judje.

Judje so se tudi na Slovenskem ukvarjali zlasti s trgovino in posojilnimi posli ter so sestavljali zelo mobilen sloj prebivalstva. Pogosto so se selili med mesti, kjer so imeli razvejene poslovne stike in sorodstvene vezi: v srednjeveški Maribor na primer so se priseljevali Judi iz Ljubljane, Celja, s Ptuja, iz Radgone, Gradca in iz krajev, kamor so se selili tudi mariborski Judje.

Srednjeveški izgon

Ob koncu srednjega veka je cesar Maksimilijan I. z odlokoma izgnal Jude iz Koroške in Štajerske (1496/97), leta 1515 so bili Judje pregnani še iz Kranjske. V stoletjih, ki so sledila srednjeveškim izgonom, so Judi sicer vzdrževali gospodarske stike z deželami, od koder so bili pregnani, vendar se na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zaradi prepovedi niso več stalno naseljevali. Šele v 18. stoletju so se pričeli ponovno priseljevati v slovenske dežele, tedaj se je največ Judov naselilo v Prekmurju, ki je pripadalo ogrskemu delu avstro-ogrske monarhije.

Vrnitev s tragičnim koncem

Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla vrh ob koncu 19. stoletja in bila nato v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju. Žal je bila uničena v holokavstu med drugo svetovno vojno, ko so tudi slovenski Judje doživeli veliko preganjanje in uničenje v zloglasnih uničevalnih koncentracijskih taboriščih. Vojno morijo so preživeli le redki Judje, ti so se po vojni sicer vrnili v Slovenijo, a nato bodisi emigrirali bodisi se javno niso več opredeljevali za Jude. Judi na Slovenskem so bili tudi z ukrepi povojnih oblasti potisnjeni na rob javnega življenja in zgodovinskega spomina.

Leta 2002 naj bi bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v Sloveniji živelo 28 Judov po narodnosti in 99 pripadnikov judovske veroizpovedi, medtem ko naj bi po nekaterih neuradnih ocenah na Slovenskem še živelo od 300 do 500 ljudi judovskega porekla. Krovna organizacija Judov v Sloveniji je Judovska skupnost Slovenije s sedežem v Ljubljani.