Holokavst na Slovenskem

Med drugo svetovno vojno je bila tudi na Slovenskem uničena gospodarsko prominentna in organizirana judovska srenja.

Obdobje druge svetovne vojne je bilo eno najtemnejših poglavij v zgodovini judovstva na Slovenskem. Takrat je najmočnejša judovska skupnost živela v Prekmurju, predvsem na območju Lendave in Murske Sobote. Leta 1944 je doživela usodni udarec in množično uničenje v nacističnih koncentracijskih taboriščih; največ Judov je dočakalo smrt v zloglasnem Auschwitzu.

Slovenski Judi so trpeli kot vsi drugi, ki so krvavo občutili nacistični škorenj po prihodu nacistov na oblast leta 1933 in vse do propada nacistične Nemčije leta 1945.

Mikrokozmos zgodovine

Kljub majhnosti slovenskega ozemlja in relativno maloštevilni judovski populaciji na Slovenskem pred vojno in po njej lahko slovensko zgodovino holokavsta opišemo kot mikrokozmos zgodovine holokavsta v srednji Evropi in jo celo moramo.

Slovenija je bila 6. aprila 1941 okupirana in razdeljena med nemške, italijanske in madžarske okupatorje. Nemška in italijanska vojska sta že do sredine aprila zasedli večji del nekdanje Dravske banovine, nemška vojska je zavzela tudi Prekmurje in ga nato 16. aprila izročila madžarski vojski. Po jugoslovanski kapitulaciji so Nemčiji pripadali slovenska Štajerska in slovenska Koroška (Mežiška dolina), severni pas Dolenjske ter Gorenjska. Italija je dobila večino Dolenjske, Notranjsko in Ljubljano. Madžari so zasedli Prekmurje (z izjemo štirih občin na severozahodu, ki so bile priključene Nemčiji). Meje med temi okupacijskimi območji so postale nove državne meje. Nemški okupatorji so takoj začeli izvajati nacistično rasno in raznarodovalno politiko in med prvimi so oblasti aretirale Jude, ki so po okupaciji še ostali na tem območju.

Rasna politika je bila najbolj izrazita na Štajerskem in Gorenjskem, manj na italijanskem okupacijskem območju. V Prekmurju so veljali madžarski predpisi, ki niso vsebovali radikalnejših rasnih elementov in preganjanja Judov.

Razmere so se v Prekmurju zaostrile po nacistični zasedbi Madžarske spomladi 1944. Takrat sta se začeli množično preganjanje in uničevanje vseh madžarskih Judov in v tem kontekstu je bila uničena prekmurska vojna judovska skupnost. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je italijansko ozemlje zasedla nacistična Nemčija in tudi na tem območju izvajala rasne ukrepe in preganjanje maloštevilnega judovskega prebivalstva, ki je še ostalo po letu 1941.

Judi so bili največje žrtve holokavsta na Slovenskem, kar je le še pripomoglo k njihovemu zdesetkanju. V novoveškem času in slovenski sodobnosti so zato Judi najbrž tudi zaradi posledic strašnega genocida med drugo svetovno vojno zaznamovani s svojo fizično odsotnostjo.

Pravičniki med narodi

Kljub hudim represijam pa so se med Slovenci našli posamezniki, ki so pomagali reševati judovsko prebivalstvo. Bili so del manjšine, ki je v času popolnega moralnega propada obdržala človeške vrednote, in so menili, da je treba preganjane Jude obvarovati in rešiti. To so bili »pravičniki med narodi«, ki so za svojo nesebično pomoč v času preganjanja Judov dobili posebno mednarodno priznanje in spominske plošče v Parku pravičnikov v Yad Vashemu v Izraelu.

Med slovenskimi pravičniki so Uroš Žun, Andrej Tumpej, Zora Pičulin, Ivan Breskvar, Franjo Punčuh, Ljubica in Ivan Župančič ter Olga Neuman (Rajšek) in Martina Marković Levec, ki sta sicer uvrščeni na seznam hrvaških oziroma srbskih pravičnikov. Po zadnjih ugotovitvah pa je med Slovenci še nekaj takšnih, ki bodo najbrž že v kratkem pridobili to zaslužno priznanje. Zgodbo slovenskih pravičnikov Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor raziskuje in obeležuje skozi projekt Šoa – spominjajmo se.


Slider by webdesign