Antisemitizem na Slovenskem

Slovenski antisemitizem 20. stoletja je bil posledica sledenja tokovom iz neposredne bližine in širšega prostora. Bil je pojav v okolju, v katerem ni avtohtonega izvora in ne predstavlja močnejše zgodovinske dediščine.

Antisemitizem v Sloveniji služi kot akademski primer za zgled in opozorilo pred podobnimi represivnimi pojavi, in čeprav ne moremo govoriti o odkritem antisemitizmu večjega obsega, moramo kljub temu spremljati vsak droben pojav z elementi tega negativnega predsodka. Nadvse poučna je namreč pot, ki jo je sovraštvo do Judov prehodilo od sovraštva na imaginarni ravni do konkretno izraženega sovraštva v izgredih in pogromih. Zato je tem bolj pomembno okrepiti javno vedenje o Judih in predvsem holokavstu, saj zgodovina holokavsta v Sloveniji sploh še ni bila docela povedana.

Stereotipi

Podobne stereotipne predstave o Judih, kot so bile razširjene po srednjeveški Evropi, so bile znane tudi na slovenskem območju. Pri tem je treba upoštevati družbene razmere in miselnost srednjeveškega prebivalstva, ki je bilo dovzetno za verovanja v »potvorjene« dogodke, še zlasti če so vanje vpletli judovsko prebivalstvo. Antisemitizem in stereotipe o Judih na Slovenskem moramo presojati v luči dejstva, da Judi na tem ozemlju niso bili nikoli številno in stalno naseljeni do te mere, da bi se preostalo prebivalstvo realno soočilo z njimi. V posameznih obdobjih je ta prisotnost večja ali manjša, res pa je tudi, da so zlasti po prihodu v štajerska in koroška mesta v 12. in 13. stoletju Judi živeli v precejšnjem sožitju z večinskim prebivalstvom. Zgovoren dokaz za to je srednjeveški Maribor.

S krepitvijo protijudovskega razpoloženja v širšem prostoru se je krepil antijudaizem tudi v našem okolju in posledica splošnega protijudovskega razpoloženja so bili pregoni Judov iz posameznih lokalnih okolij. Na oblikovanje stereotipov o Judih je pri neizobraženih slojih prebivalstva najbolj vplivalo ljudsko izročilo, pri izobraženih slojih pa branje različnih knjig, med katerimi je bila najvplivnejša potopisna literatura. V 19. stoletju, ko se oblikuje sodobni antisemitizem, so Jude v negativni luči prikazovali tudi prispevki v slovenskem časopisju, kljub temu da v pisani množici člankov in razprav s konca 19. stoletja zasledimo tudi pozitiven odnos do Judov, izvirajoč zlasti iz njihove koristnosti za tedanje slovensko gospodarstvo.

Slovenske okvire antisemitizma 19. stoletja moramo gledati znotraj širšega evropskega protijudovstva, od katerega smo prevzeli nekaj splošnih modelov, posrkali nekaj vplivov, najbolj pa se je slovenskega prostora prijel strah, ki je imel korenine v družbenih spremembah, ko so se pojavljale številne tehnične in politične novosti, ki so grozile spremeniti dolgo časa ustaljeni tradicionalni način življenja in porušiti ustaljena družbena razmerja.

Antisemitizem na Slovenskem sicer ni nikoli prešel v nasilno fazo obračunavanja z judovskim prebivalstvom ali celo v ubijalsko nasilje, a vendar je dobil nekaj domačih korenin: protijudovsko razpoloženje trgovcev in z njimi povezanih meščanskih krogov, ki so nasprotovali Judom kot tekmecem na gospodarskem področju in so svoje antisemitske napade okrepili ob vsakem prodoru judovske konkurence. Za slovenski antisemitizem tega časa je značilno, da je ostal omejen na mestna okolja in na deželo ni prodrl; niti v Prekmurju, kjer je veliko Judov živelo prav na podeželju (bili so krčmarji, mesarji, trgovci in lastniki manjših obrti). To se pogosto utemeljuje z že omenjeno domnevo, da Slovenci niso imeli pretirano veliko stikov z Judi; kljub temu da so Judi sestavljali močno skupino prebivalcev Avstro-Ogrske, so izobraženi Slovenci Jude srečevali ali v času študija na Dunaju ali na svojih daljših in krajših potovanjih po Avstro–Ogrski in drugje.

Krepitev sovraštva

Poglavitni razlogi za krepitev sovraštva do Judov in za oblikovanje slovenskega antisemitizma po prvi svetovni vojni so bili predvsem ekonomski in so bili še zlasti močni ob gospodarski krizi leta 1929, ko so mnogi Judom očitali, da služijo z oderuškimi obrestmi. To velja še zlasti za Štajersko kot tudi za Prekmurje, ki je bilo po prvi svetovni vojni priključeno k matični domovini. V Prekmurju so domačini Judom, poleg tega da so jih imeli za nosilce madžarskega potujčevanja, najbolj zamerili prav gospodarski monopol. Za zmerjanje svojih političnih nasprotnikov so antisemitske izjave občasno uporabljali tudi nekateri klerikalni slovenski politični veljaki in liberalni politiki.

Antisemitizem brez Judov

Posegi fašističnih in nacističnih oblasti, vključno s holokavstom, so v medvojnem obdobju dodobra zdesetkali judovsko prebivalstvo na Slovenskem, a tudi po letu 1945 so ostanke ostankov slovenskih Judov dodatno prizadeli oblastni ukrepi in posegi, ki jih prav tako moramo obravnavati v luči antisemitizma na Slovenskem (rušenje sinagoge v Murski Soboti, marginalizacija judovskih žrtev druge svetovne vojne).

Radikalen antisemitizem za slovensko ozemlje ni bil značilen, a zanimivo je, kako se je prilagodil slovenskim razmeram in postal tako imenovani antisemitizem brez Judov, ki je prerasel v stereotip, da v Sloveniji antisemitizma ni bilo in da Slovenci niso antisemiti.

Na podlagi sociološko-antropoloških raziskav antisemitizma v povojni Sloveniji se ta stereotip v zadnjih letih spreminja, o tem, kako močno je antisemitsko izročilo še prisotno, navsezadnje priča dejstvo, da se še dandanes mnoge javne osebnosti judovskega porekla v javnosti praviloma ne opredeljujejo za Jude.


Slider by webdesign