Genocide of the Roma

Genocide of the Roma

Romi predstavljajo največjo etnično manjšino v Evropi, javno védenje o njihovi kulturi in zgodovini pa je kljub temu skromno ali ga sploh ni. V družbi so še vedno močno zakoreninjeni predsodki proti Romom, ti pa so tudi zaradi tega odrinjeni na sam rob družbe.

Romi so bili podobno kot Judje vse od prihoda na evropska tla zaznamovani z izrazito negativnimi oznakami, preganjanjem in diskriminacijo. V Evropo naj bi se priseljevali od 9. stoletja naprej, prve pisne omembe Romov v srednjeevropskih deželah pa na primer zasledimo v 14. stoletju. V Sloveniji so se Romi začeli stalno naseljevati v 17. in 18. stoletju, predvsem v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju ter na Gorenjskem. Ukvarjali so se z brušenjem nožev in kovaštvom, pomagali so pri kmečkih opravilih, preživljali so se tudi z delom v kamnolomih in drobljenjem gramoza ter kot godbeniki, zabavljači in upravljavci vrtiljakov v potujočih zabaviščih. Kljub temu so bili zaradi splošnega prepričanja, da se rodijo z nagnjenostjo do klateštva, beračenja, kraj in prevar, tako kot drugod po Evropi tudi pri nas izpostavljeni številnim poskusom oblasti, da bi si zagotovile učinkovitejši nadzor nad njimi in njihovimi dejavnostmi. V 18. stoletju so jih na območju habsburške monarhije s prisilno asimilacijo skušali spremeniti v »spodobne« ljudi, ob koncu 19. stoletja pa so jih začeli mnogokje uradno evidentirati. Te registracije so bile pozneje temelj uničenja.

Ob izbruhu druge svetovne vojne se je nacistična politika do Romov radikalizirala podobno kot do Judov. Sistematične deportacije Romov z ozemlja pod nadzorom nacistov v koncentracijska taborišča so se začele decembra 1942. Največ jih je bilo deportiranih v Auschwitz. Tam so bili pogoste žrtve medicinskih poskusov, veliko Romov je bilo ubitih v plinskih celicah. Med letoma 1939 in 1945 so nacisti pobili okoli 500.000 Romov, po nekaterih neuradnih ocenah pa celo milijon in več. Zaradi strahot, ki so jih Romi preživeli, o kruti usodni izkušnji v času nacističnega preganjanja dolgo niso mogli spregovoriti. Če pa že so, so bili deležni nejevernosti, ki je bila zgolj odraz stoletja zasidranega prepričanja o romski »nevarnosti, nezanesljivosti, nadlogi in manjvrednosti«. Šele v zadnjih nekaj desetletjih, ko so se začele intenzivnejše raziskave genocida nad Romi in Sinti, sta jim bila uradno priznana status žrtev genocida in pravica do odškodnine. Stereotipne predstave in zavračanje romskih skupnosti so se kljub temu obdržale vse do današnjih dni.

Na večer 2. avgusta 1944 so nacisti ukinili Sektor BIIe ali »Zigeunerlager« (»cigansko taborišče«; na sliki) v Auschwitz-Birkenauu in v eni sami noči v plinskih celicah kruto pobili več tisoč Sintov in Romov. Danes v mnogih državah 2. avgust obeležujemo kot mednarodni dan spomina na žrtve genocida nad Romi.

 

Romi in romska skupnost na Slovenskem in Hrvaškem v XX. in v začetku XXI. stoletja

Seminar za pedagoške delavce, Sinagoga Maribor, 13. 4. 2018

Povzetki predavanj

Zgodovina in razvoj romskih skupnosti v Sloveniji: življenje Romov nekoč in danes (Monika Sandreli)

Položaj Romov in Sintov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno (dr. Andrej Pančur)

Genocid nad Romi (dr. Vera Klopčič)

Slovenski Romi v Auschwitzu (Boris Hajdinjak)

Žrtve revolucionarnega nasilja med Romi na Slovenskem (dr. Renato Podbersič)

Romi u Hrvatskoj prije drugog svjetskog rata, za vrijeme drugog svjetskog rata i nakon drugog svjetskog rata (dr. Filip Škiljan)

Scroll to Top
Skip to content